V Bolgarijo sem vstopil v nočnih urah in na meji še potnega lista mi skoraj ni bilo treba pokazati. Ko pa sem jih prosil za žig, da sem vstopil v državo, so mi takoj odgovorili, da niti govora. Skušam jim razložiti, zakaj bi ga rad imel, a se je ponovila ista pesem, kot na romunski meji.

Drvel sem proti Varni, kjer sem tudi prenočil v enem od poceni hotelov in posebej plačal garažo za motor. Glede stanja hotela raje ne bi nič govoril, nič kaj boljše od Romunije, le da sem imel lep pogled na mesto.

pogled nad Varno

Pastirji na samotnih travnatih površinah

Zjutraj sem se peljal ob obali Črnega morja vse do Burgasa med tisoče hoteli, ki so bili že zaprti ali pa so bili v izgradnji. Niti žive duše nisem srečal. Poleti pa vse te plaže preplavijo turisti. Zavil sem na eno od njih, da se malo naužijem toplega sonca, saj se je temperatura po dolgem času vzdignila nad 20 stopinj in mi je prav prijala.

Vozil sem mimo polj, vinogradov , ustavil sem se v enem od ciganskih naselji, da ujamem kakšen zanimiv v motiv v moj objektiv. Ni minilo 5minut, ko me je obkrožilo prek 20 ciganov .Eden je govoril in me povprašal, od kod sem in hitro dejal …kako si...in imaš delo za nas ......pa kot vsak klasični fehtač, da danes ni kruha in če jim dam evre. Odkimal sem in raje hitro poprijel na plin, da ne bi ostal brez kakšne vreče na motorju. V takih situacijah je dobro biti zelo previden.

Približeval sem se Sofiji, a sem jo raje obšel. Prehiteval sem kolone avtomobilov,
ki so bili namenjeni v središče glavnega mesta. Ker sem se že prej odločil, da Bolgarijo bolj preletim, sem kar nadaljeval proti grški meji in si počasi poiskal prostor za kampiranje. Na neki stari bencinski črpalki sem povprašal nekega gospoda, če lahko kampiram za objektom, in mi je takoj odkimal, kot da ne, kar pa pomeni JA po bolgarsko. Vendar mi je v resnici ponujal, naj kar prespim notri na toplem, pa še motor sva spravila noter.Prijazni gospod mi je ponudil skodelico čaja, kekse in prijetno sva poklepetala. Znal je samo bolgarsko, a sem ga vseeno razumel. Pripovedoval mi je o njegovih dogodkih v življenju in da ima sina, ki živi v Kanadi, in je vesel, če lahko komu pomaga.

Vstati sem moral že nekaj po peti zjutraj, vse pripraviti in pripeti prtljago na motor .

Gospod mi je še splaknil zadnjo tablico in sprednjo luč, ki je bila pošteno blatna.

Stegnil sem mu roko, da se mu bi zahvalil, a on me je kar objel, stisnil in zaželel srečno pot.

Poiskal sem cesto, ki je peljala do gejzirja, za katerega mi je ta gospod povedal.

Gejzir ali fontana?

No, temu sploh ne bi rekel gejzir, ampak neke vrste fontana z rahlo smrdečim vonjem po jajcih, mogoče zato, ker sem ga primerjal z islandskim gejzirjem.

Ogledal sem si še Rilski samostan, ki se nahaja v gorovju Rila na 1147m nadmorske višine. Zgrajen je bil v 7. stoletju in velja za eno največjih kulturnih in zgodovinskih znamenitosti v Bolgariji.

Vzpenjanje na gorovje Rila

Monasterij