Pri pregledovanju dokumentov me je carinik povabil na kratek klepet.Pokazal mi je na stol, naj prisedem ,in začel...droga, marihuana, snifaš.aaaa...se fiksaš??? jaz pa skoraj, da se nisem začel smejati in mu samo odkimaval. Naštel mi je toliko drog, da še slišal nisem zanje, in kar ni nehal, jaz pa kot butelj samo  ne, ne ne.

Po dolgem čakanju za prestop v Ukrajino, sem se napotil proti Lvivu. Vozil sem po lokalnih cestah skozi mnoge vasi, ki so bile videti zelo skromne, kot da bi bili v 50. letih prejšnjega stoletja. Večina moških in celo otroci so pogosto oblečeni v vojaška oblačila. Trgovine so prav tako skromne-; če imaš srečo najdeš kak kos mesa. Ljudje si namreč pridelujejo vse doma. Ukrajinci so zelo prijazni, podajo ti roko in se radi zaklepetajo. Najpogostejše vprašanje je bilo, koliko stane motor in kakšna je končna hitrost…

Doma izdelano prevozno sredstvo.

Skromne vaške trgovine.

Med potjo sta sledili dve kontroli dokumentov. V Ukrajini so takšne kontrole ali zapore povsem običajne, saj tako lahko nadzorujejo, kdo si, kam greš in zakaj itd. Vojska upravlja in oskrbuje ceste, železnice in skoraj da vse drugo. V spominu mi je ostalo tudi to, da je na preluknjastih cestah ogromno povoženih klateških psov, za katere nobenemu ni mar. Ogledal sem si Lviv kar z motorja. Vendar me je bolj očaralo življenje na podeželju.

"treba je imeti praktiku", je dodoal starejši mož....

Slabe preluknjane ceste.

Opozorilo za motoriste.

Po kratkem klepetu sem mu podaril 1 rubelj... z nasmeškom je hitro obrnil bicikel in proti

oštariji na 100g vodke...

Lviv