Po dobrih treh urah sva prispela v Rosslare Harbour na Irskem.

Irska ali Eire je zelo podobna Angliji, le da v večini sploh nima gozdov, v večini je posejana s travniki in pašniki, po katerih nosi ime zeleni otok in je rahlo valovita. Najvišji vrh meri nekaj čez 900m in Irska je zelo redko poseljena, saj večina Ircev živi v tujini, tja so odšli zaradi lakote, ki jih je pestila pred slabimi dvesto leti.

Danes pa Irska doživlja velik gospodarski razvoj in oblasti se trudijo, da bi se čimveč Ircev vrnilo nazaj v rodno deželo, kjer jim ponujajo dober zaslužek in podporo… Veliko Ircev se ukvarja z živinorejo, saj imajo idealne pogoje, Irska je tudi znana po pridelovanju piva, volne…

Ko sva vijugala po zaviti cesti obale v popoldanskih urah so naju domačini že od daleč pozdravljali. Res prijazno .Ko sva prečkala zaliv s trajektom, se nama je hitro kdo približal in povprašal, če kaj potrebujeva…

Krajša pot bo z ladjo čez...

Med iskanjem poti do enega od svetilnikov sva zavila s poti in prišla do male vasice, ki je bila polna ribičev, ki so vleki ribe iz vode, kot da prijemajo na suho, saj je v vodi mrgolela jata skuš…

Vsa vas na ribarjenju

Nekaj kilometrov kasneje sva se morala vstaviti zaradi orientacije, saj so poti bolj slabo označene, pa tudi Garmin ni deloval kot bi moral. Prav tako pa naključnega popotnika presenetijo oziroma zmedejo dvojezične table, saj so Irci še kako ponosni na svoj izvirni jezik, galščino. Med gledanjem kam in kako se je prvi avto, ki je mimo peljal, ustavil in pripeljal do naju ter naju takoj usmeril, da naj kar greva za njim oziroma za njima, saj je bil v avtu prijazen par srednjih let, da nama bodo že oni pokazali pot. Na rdečem semaforju pa sta naju povprašala malo več in nama hitro ponudila, da lahko pri njiju kampirava, nama pa je bilo nerodno, ker sva bila vsa umazana od blata, tako da sva se samo zahvalila, malo poklepetala in nadaljevala proti Tramore - do kampa, kjer sva tudi prenočila.

Drugo jutro ni bilo nič kaj prijazno, veter je pihal in nosil debele dežne kaplje, med tem ko sva si pasla oči po živo zeleni travnatih obalnih brežinah in hodila med rahlo klifastimi peščeno kamnitimi plažami. Res veliko ljudi bi se rado kar zaklepetalo, a bila sva na kratko s časom. Morala sva priti pravočasno do Danske za na Islandijo…

Odločila sva se, da si Dublina ne bova ogledala in sva raje skočila do Kilkennya, kjer sva si prvič privoščila hostel na najini poti. To malo mestece je bilo res prav posebnega vzdušja, ko sva se sprehajala med vsemi temi pubi in ozkimi ulicami, sva morala v enega, kjer sva poizkusila hmeljev sok in prisluhnila živi glasbi... Pivo je samo Maja poskusila, ker jaz ne pijem alkohola - heheeh - niso imeli brez alkoholnega zame - pa kdaj drugič…

Domačini s konjsko vprego so nama veselo mahali v pozdrav.

Med vsem, kar imaš za videti na Irskem, sva morala na kratko izbrati, tako da nama je na pomoč priskočil receptor in nam predlagal, kam se res splača, in sva zavila do Kilkenija na zahodno obalo, ki je znana po strmih klifastih formah obale…

Res tu se nama je čas kar ustavil, valovanje morja in razbijanje ob stene strme obale je prava glasba uravnovešene narave, pod modrim nebom in žarečim soncem bi preživel lahko teden dni in se ne bi nagledal vseh lepot in naposlušal melodije šumenja morja. Posedala sva kar dolgo časa, slikanje, snemanje v takih kadrih se kar ne ustavi, a morala sva kreniti naprej ob obali, kjer sva začudeno opazovala otroke, ki so se kopali pri 14 stopinjah zunanje temperature, kaj pa še morje, saj je bilo pošteno mrzlo. Severna kri, ni kaj…

Prelepa klifna obala.

Sledila je pot proti Severni Irski …