Z Osla sva se po cesti vozila do Stockholma, kamor sem peljal Majo na letališče, da je letela domov. Jaz sem pot sam nadaljeval naprej in Maja se mi bo po slabih dveh mesecih pridružila v Atenah.Švedsko glavno mesto Stockholm ima lepo arhitekturo – očara te renesančna kraljeva palača, parlament, katedrale, muzeji… Mesto je urejeno, njegov utrip živahen, všeč nama je bila njegova razgibanost, saj je staro mestno jedro razdeljeno na tri otoke. Predmestje Stockholma pa ponuja celo vrsto trgovin in nakupovalnih centrov, kamor zaradi nižjih cen radi pridejo tudi Norvežani. Pokrajina južne Švedske, kjer so v glavnem gozdovi, ni tako zanimiva, kot je severna.

Stockholm kot na razglednici...

Maja, ki se boji mraza...gre raje za nekaj časa domov.

Z juga sem se dvigal proti severozahodu, spet proti norveški meji. V mestu Falun je nekoč stal pomemben rudnik, danes je kot muzej bakrove rude, ki sem si ga pogledal od zunaj. Končno sem si dal očistiti senzor fotoaparata, ki je bil že pošteno zamazan, kajti večkrat sem ga skušal očistiti, a ni zadostovalo.

Spremljali so me hektarji gozdov in jezera.

Vreme se je v the krajih hitro spreminjalo in tudi temperature so nihale tja do nekaj stopinj pod ničlo. Vozil sem se po hriboviti pokrajini, kjer se je vedno bolj čutil vpliv norveške narave. Tedaj sem prvič srečal severne jelene, ki so se zadrževali nedaleč od ceste. Prestregli so mi tudi pot, upočasnil sem vožnjo in pritisnil na sprožilec fotoaparata.

Tokrat so bila ovira na cesti severni jeleni.

Na večer pred vstopom na norveško stran mi je zagodel šotor (no… jaz sem ga očitno slabo privezal na motor) in ko sem prispel v kamp, da ga postavim, ga ni bilo nikjer. Hitro sem preveril zadnje fotografije motorja in sem ugotovil, da mora biti približno 80 km stran. Zato sem se moral vračati nazaj po isti poti in v temi z odprtim vizirjem, saj je bila kljub vsem prižganim lučem zelo slaba vidljivost in temperature do -5 stopinj. Solze so mi kar polzele po licu in imel sem občutek, da so mi lica poledenela …ko sem skoraj že obupal in obrnil smer, sem ga po 45 km le našel. Zakričal sem od veselja juuuhhhuuuu….saj bi bil še en nenačrtovani strošek odveč…Zjutraj pa sem se približal Norveški, kjer so ob cesti čakale sani na prvi sneg, po katerem jih bodo pognali severni jeleni…

Priprava na zimo-sneg prihaja.

Sani bodo najboljše prevozno sredstvo!