Kaotičnim in hrupnim Atenam sva se izognila vsaj čez vikend. Čeprav je pot iz Pireja do Santorinija dolga, sva se odločila za ta otok zato, ker se razlikuje od ostalih grških otokov. Do Santorinija je ladja vozila kar 14 ur, na srečo v nočnem času, tako da smo lahko med tem časom, recimo da, brezskrbno spali. Vmes se je ustavila še na treh otokih. Kapitan je zato sredi noči budil tiste potnike, ki so tja potovali, naj se izkrcajo. A še preden se je ladja zasidrala v pristanišču, je že vpil, da je zadnji poziv in da ladja takoj odpluje naprej…Grčija še nima prepovedi kajenja na javnih mestih, zato si Grki dajo duška. Ampak ne le potniki, tudi delavci so kadili non-stop, bodisi meter stran od spečih potnikov, med delom v garaži in celo v šanku med strežbo…Midva sva si krajšala čas s pisanjem in urejanjem člankov in fotografij.

Otok Santorini, ki leži v Egejskem morju nad Kreto, je vulkanski, zato ni dosti poraščen. Poseben čar mu daje kikladska arhitektura. Hiše in cerkve, ki jih je ogromno, so bele barve, ki je že kar moteča za nezaščitene oči, in imajo modra okna, vrata, streho.

Otok se je dalo hitro prevoziti po dolgem in počez, saj ni velik, čeprav je videti kar razpotegnjen. Turistov je bilo zelo malo, večinoma le domačini, ki so se pripravljali na zimsko spanje, in so zapirali lokale, trgovinice in apartmaje. Videla sva dva zaprta kampa, le tone smeti so bile še tam, najbrž od poletja. Zato sva raje spala kar na plaži v šotoru in si tam tudi skuhala. Vreme je bila večinoma lepo, malo je sicer vmes tudi rosilo, ampak temperature so bile prijetne. Za kopanje v morju pa seveda v novembru ni bilo več primerno, pa tudi vidljivost je bila že slabša, zato nisva ujela pravega sončnega zahoda.

Spanje pod stopnicami

Začel se je novi teden, v zgodnjih jutranjih urah sva nazaj v Atenah in spet poslušava isti cirkus. Kratek oddih daleč dol na morju je bil dobrodejen.