Pot na sever Skandinavije se je s Švedske nadaljevala vse do Nordkappa, ki mi je bil prvi glavni cilj na tej poti. Po izstopu s švedske strani sem zavil do mesta Roros, tik ob reki Hitterelva, nekdanjem rudarskem mestecu. Pomembno je po bakrovi rudi, ki je na seznamu svetovne dediščine Unesca.

Še en muzej bakrove rude na poti do Nordkappa.

V naslednjih nekaj dneh so mi družbo na poti delali prelepi fjordi, slapovi, sončni zahodi med strmimi slikovitimi Lofoti. Med kratkim postankom sem spoznal inštruktorja za motorna kolesa in se zaklepetal v zanimive teme nihovega drugačnega življenja. Veliko je vedel o Sloveniji in pohvali je slovensko skupino Laibach in našo drugačno naravo. Pokazal sem navdušenje nad norveško razgibano naravo, ki se njemu ni zdela kaj zanimiva. Rekel je, da je malo dolgočasna. Sam pa jo uvrščam med eno najlepših in najčistejših držav na moji poti doslej.

Sonce se spušča za otočjem Lofoti.

Sezona lova na lose se je odprla. V kibli traktorja ustreljen los z mladičem.

Prvi sneg na poti na sever.

V Skandinaviji res ne veš, kaj obleči, saj te dež ali snežne razmere hitro presenetijo. Kaj kmalu je sledilo sneženje, ki sem ga prvič občutil, ko sem se vzpel skoraj do Alte. V tem mestu me je pričakala Slovenka, gospa Renata, z družino, ki živi tukaj že več kot štirideset let. Čeprav sem bil zelo visoko na severu, so pripravili sveže in res zelo okusne morske rakce. Tudi sicer je morska hrana v teh krajih pogosto na jedilniku. Zanimiva se mi je zdela zgodba o ribolovu v rekah, saj na območju Alte podelijo oziroma izžrebajo samo 500 izžrebancev letno, ki lahko prejmejo dovoljenje za ribolov. Povabili so me tudi k njihovi vikendici, kjer smo poklepetali še o marsičem, posebej pa me je zanimalo njihovo življenje pozimi, saj preživijo več kot tri mesece v temi brez sonca, v poletnem času pa so brez teme. Takšna nasprotja ponavadi zelo vplivajo na razpoloženje ljudi. Oni sami pa pravijo, da so tega že navajeni in da se jim zdi prav lepo, ko lahko poleti sredi noči pripraviš zabavo in se poveseliš pozno v jutro in nad tabo sonce, ki sploh ne zaide. Nasprotno pa v zimskem času temi posebno svetlobo daje sneg, ki lahko zapade že zgodaj jeseni. Ponovno sem imel priložnost ogledati si pravi severni sij, ki je razsvetljeval temno noč.

Na obisku pri Slovenki, živeči visoko na severu Norveške.

Na vikendici v gozdičku.

V Alti sem motor pripravil za snežne razmere za na pot do Nordkappa. V trgovini z železom sem kupil verige, dolgo dva metra in pol, in jih narezal po obsegu pnevmatik, ki bi uporabil po poledeneli cesti. Trgovci so me kar debelo gledali in spraševali, če vem, kam grem, da je sezona že mimo in mogoče že vse prekrito s snegom, jaz pa nisem kaj dosti upošteval njihova mnenja. Vremenska napoved ni bila obetajoča, a sem vseeno poprijel na plin in se vijugal proti najsevernejši točki v Evropi. Temperature so se vedno bolj spuščale in cesta je postajala vedno bolj ledena in zasnežena. Norvežani cest sploh ne zasoljujejo, vsi uporabljajo ježovke, ki pa so pri nas prepovedane. Med menjavo pnevmatik v Alti so mi jih ponudili, vendar se zanje nisem odločil, saj bi moral odšteti preko 500€. Že samo zaradi vrtoglave cene 100 € za menjavo mojih gum, ki sem si jih moral skoraj sam menjati, si tega res nisem hotel privoščiti.

Edini Laponec s tradicionalno čepico na glavi, ki sem ga videl na Norveškem.

Laponski šotori so samo še turistična zanimivost.

Pot je bila pošteno spolzka.

Doseženi vrh na Nordkappu.

Huraaaaaaaaaaa! Ne glede na surove vremenske razmere, je bil občutek fenomenalen.

Najvišja pristaniška vas na svetu.

Ob zahajajočem soncu postane Nordkapp prava idila, kjer se različne barve čudovito prepletajo. Prvi zastavljeni cilj, prevoženih pa preko 15 tisoč km poti…

V iskanju prenočišča me je ustavil majhen, po alkoholu zaudarjajoč Norvežan –I’m a fishman, you know, in se hitro hotel povzpeti na moj motor, češ da mi pokaže, kje lahko spim zastojn...hahahah, sem se mu posmejal in raje odpeljal do nedaleč oddaljenega kampa. Ravno sem si postavil šotor in pripravljal za kuhanje in se ta nadležnik ponovno pojavi, da če mu lahko posodim telefon, da pokliče rešilca, ker si je zlomil nogo in da ga peljejo domov…heheheheh… Na kratko povedano, vreme tu kar močno upliva na posamezne ljudi….še posebno alkohol....

Tradicionalna hiša Laponcev -muzej na prostem.

Zadnje dni je bilo močno deževje in obiskal sem enega od manjših muzejev o Laponcih. Ustavil sem se tudi v Karasjoku, mestecu, ki leži ob reki Karasjok.Tu se nahaja središče Laponcev, kjer imajo svoj parlament in radio…hotel sem si še ogledati še en muzej Samov (Laponcev), a je bil na žalost zaprt, zato sem nadaljeval proti Finski.

Te severne jelene sem si lahko v miru ogledoval, saj so počivali ob muzeju.