Iz glavnega mesta Moldavije Chisinau sem po slabi uri in pol vožnje vstopil v Romunijo.

Cariniki so si najprej ogledovali naloženi motor in začeli: droga, alcohol, cigareti …jaz pa sem samo odkimaval, da nič od tega in če si želijo pogledat v vse kovčke, jih takoj odprem. Pa se jim ni kaj preveč dalo. Vrnili so mi potni list, ko pa sem jih poprosil za žig, pa kot da niso slišali in so samo potiho mrmljali no no. Skušal sem jim razložiti , da je to pomembno in da žig potrebujem. A brez smisla. Niso hoteli slišati in me podili, da naj že enkrat grem.

Med iskanjem prenočišča v Barleju v regiji Moldavija so se mi hitro pridružilia dva motorista in policijski avto. Policist je pristopil do mene, mi podal roko in povprašal, kaj počnem in kaj iščem. Potem pa sta hitro motorista vse uredila, me pospremila ven iz mesta do nekega hotela oz. motela, kjer sem malo poklepetal z italijansko govorečim lastnikom…Predlagali so mi ogled Brašova, tik ob Transilvaniji, kamor sem se napotil drugo jutro .Vozil sem se skozi mnogo vasi , ki so si bile zelo podobne in med velikimi polji, med naftnimi črpališči, saj je Romunija  znana tudi po tem. Vendar so danes že izčrpana, pred 2. svetovno vojno pa so bila najpomembnejša v Evropi.  Romunija je  članica EU-ja in ima dobro razvito kmetijstvo, a kljub temu je država videti še precej revna. 

Prijazna motorista ,ki sta mi priskrbela prenočišče.

Romi še vedno po tradiciji s konjsko vprego.

Vibracije slabih sest so mi odlomile zadnje nosilce blatnika.

Naftno črpališče

Brašov

Prevozil sem še glavno mesto v verigah kolone, ki sem se ji raje izognil in kar nadaljeval proti bolgarski meji….