Ihlara

Edina pot čez reko kanjona.

 

Freske v jami so uničili zaradi druge vere.

 

Penzion v skali v Goreme.

 

Lušna, topla sobca sklesana v skali.

 

 Nevsehir.

 

Težka kamnita kolesa so služila za zapiranje  rovov  v podzemno mesto in hkrati udorom v mesto.

Podzemno mesto v  Derinkuyu je zgrajeno v kar 9 nadstropjih.

 Treba se je bilo močno skloniti, da si lahko šel skozi vse rove...

Relief Kapadokije ali dežela palčkov oz. (kot sva midva poimenovala "smrkcev"), ali pa

mesečeva dežela...

 

Uchisar

 

Ponoči človek še bolj intenzivno vidi fantazijska bitja.

 

kot da bi bil na drugem planetu...

Urgup

Vulkanski tuf je izoblikovala voda v poseben relief  z  v skalo vrezanimi hišicami, cerkvami,

samostani...

skalne gobice

Narava je izoblikovala različne forme kamnov  (ta spominja na kamelo?)

Na božični večer v Goreme, kjer sva bila kar dober teden.

Božična večerja, ki sva si jo sama skuhala, v najini prijetni sobici.

Cybermuc.

Fant z desne, zaposlen v penzion-hotelu,  zasluži okrog 250 dolarjev s  24-urno prisotnostjo

in ustrežljivostjo.

Dodaten zaslužek mu prinesejo prodaje raznih tur po Kapadokiji in seveda napitnine!!!!

 

Kamela (tokrat ne skalnata) ob cesti pozdravlja turiste.

Zasnezene Goreme na dan božiča.

Vožnja po snegu in pogled na drevo polno lončenih posod (namesto božičnega dreveščka).

Ko Maja poprime za krmilo ...hahahahahha

Še zadnji pogled na prelepo zasneženo Kapadokijo.

 

 

Opravil sem servis v Istanbulu- menjava  olja v kardanu, ki jo opravljam vsakih 20. 000 km

 

Istanbul je bil na novoletni večer bolj prazen, ker so večje prireditve odpovedali zaradi žalovanja 

za žrtvami v Palestini.

No vendar nekaj vzdušja je le bilo...

Pred vstopom v novo leto 2009

 

Spet se je bilo treba posloviti.....Maja leti domov.

 

 

Dežja ni bilo konca, a vseeno sem se podal na pot proti Gruziji.

 

Že drugi prijazni turški motorist ,ki mi je plačal cestnino, ko sem zapuščal Istanbul.

 

 

Od močnega deževja in ponekod sneženja sem si poiskal prenočišče kar pod streho garaže.

Kljub slabemu vremenu radarji niso počivali, tako da -verjeli ali ne - sem v 10 min fasal 2 prekrška hitrosti.

S kaznijo se nisem strinjal. Napisali so mi kazni, ki bi jih moral plačati v roku 15 dni.

A najbrž veste, kje so končale...

 

Turki so v večini muslimani in ne jejo svinine.Lovci pa za užitek radi streljajo divje svinje, ki

 končajo kot tale.

 

Strma obala ob crnem morju.Vijugaste slabe ceste in zelo nizke temperature, ki so dež spremenile

 v poledenele ceste...

 

 

Prijazni domačini v Inebolu te hitro povabijo na čaj in klepet.

 

Zanimivi gospod po poklicu profesor matrematike, ki med zimo poučuje po Turčiji ,poleti  pa živi

 v Istanbulu.

Zaklepetala sva se v veliko zanimivih pogovorov in kasneje mi je pokazal dom, kjer živi.

Hiška je skromna brez sanitarijev in ogrevanja, pa še okna ponekod so brez stekla z velikimi luknjami. Za to stanovanje odšteje 80 dolarjev in raje ostali denar ,

ki ga zasluzi, prihrani za kakšno potovanje.

Potovalka, ki je na stolu, pa je polna oblačil, ki mu zadostujejo za dva meseca brez pranja. Drug način življenja!

 

Stanovanje je bilo v podobni hiši malo stran v istih razmerah. Na prvi pogled deluje, da nobeden

ne biva v njih.

Večina teh hiš propada, ker oblasti jih ne pustijo sodobno obnoviti ,saj so pod okriljem Unesca 

obnovitev v prvotno stanje pa stane preveč.

 

Čas odločitve. Ceste ob obali  so bile poledenele in neočiščene.

Skusal sem nadaljevati , a sem se nekajkrat kmalu prevrnil. Ni šlo ne levo ne desno, ostala mi je samo še pot proti Ankari

in to čez hribovja in prelaz čez 1750m.

Vožnja v snegu ni težava ,probleme povzroča led, in kljub verigam bi težko nadaljeval, saj sem imel do Gruzije še slabih 900km

Napovedi so se križale z mojimi načrti in treba se je bilo odločiti - ali naprej ali raje proti Siriji .Trenutek streznitve - napovedi za 7 dni v naprej so bile samo sneženje v Turciji kot v Gruziji in naprej. Po nekaj klicih in informacijah sem raje poslušal nasvete. Odločil sem se spustiti ta del poti, ki ga bom nadoknadil ob vrnitvi v Iran.. To je bila težka odločitev, saj  sem si želel ogledati te kraje v zimski idili..ampak ...to je potovanje z motorjem...in motor mora prevoziti še dolgo pot, pa ga nisem hotel kje po malomarnosti sklestiti.

 

Vzponi so igra, spusti pa škripanje z zobmi... hehehe

 

Počasna vožnja po zasneženih cestah, ki sem jo obvladal brez verig.

 

 

Ponekod so se temperature spustile tudi preko 20 stopinj pod ničlo.

 

 

 

 

Po več kot dveh tednih dežja in oblačnosti se je nebo zjasnilo za nekaj ur.

 

Na nekaterih predelih je bilo tudi meter zapadlega snega(ob cesti seveda).

Občutek sem imel, kot da sem vozil dizelski motor, saj po snegu visoki obrati nemudoma povzročijo padec.

Jack se je pridno boril po spolzkemu cestišču. Saj sva za slabih 70 km potrebovala tri ure in pol.

 

 

Tuz golu - slano jezero, ki je v poletnem času popolnoma belo, kot sneg.

Sprva sem hotel kampirati ob jezeru, a mi je neki gospod ponudil hotel z brezplačno nočitvijo in se

mi čudil, da kampiram v teh nizkih temperaturah. 

 

Zadji pogled na zasnežena hribovja in spust proti morju, kjer me je čakalo 16 stopinj! Po dolgem času.

 

Mošeja v Adani.

 

Prodaja pomaranč ob cesti in nadaljevanje proti sirijski meji, ki sem jo prečkal ob večernih urah.