Končno je prišel dan odhoda, kot tudi slovo od domačih, prijateljev, znancev…

Bilo je malo hudo, a hkrati prijetno, ko se toliko znanih zbere skupaj in ti vsak kaj lepega pove in zaželi, celo v pesti so nam stiskali bankovce in dejali »naj bo za bencin in kako kosilo si privoščita«. Prijatelji so na prazno škatlo napisali »Imata prazen tank NAPOLNIMO GA JIMA«. Nabrali so kar nekaj denarja , ki nama bo na poti še kako prav prišel.

Ob vsem hitenju in razmišljanju, ali sva vse uredila ali sva mogoče na kaj pozabila, je ura kar zdrsnila do trenutka, ko sva se morala posloviti od staršev in zbranih, ki so naju nagovarjali, naj paziva, kje hodiva, in predvsem meni, naj pazim, kje je meja poti!!!... Marsikomu je spolzela drobna solzica po licu…

Od vseh besed in gneče okoli naju se spominjam samo še trenutka, ko sem zajahal motor, ga prižgal, kot da bi pritisnil na petelin pištole, in dejal »MALA GREMO«. Za zadnji pozdrav so nama vklopili še gasilsko sireno, ...nisem videl ne na levo in ne na desno, samo naravnost sva jo ustrelila in pot se je začela...

In pot se je zacela

Mahnila sva jo po vijugasti cesti mimo stare pošte vse do Logatca in nadaljevala po avtocesti proti Ptuju. Ko se pelješ mimo Trojan, ne moreš mimo, ne da bi poskusil trojanskih krofov... V Ptuju naju je pričakala Majina prijateljica Eva z družino. Pripravili so nama odlično večerijo, nato smo še malo poklepetali in hitro zdrsnili spat. Po vseh teh kratkih neprespanih nočeh je spanec še kako dobrodošel....