Anglija se nama je približevala in tudi visoke belo klifaste strme obale, značilne za ta del… Ko sva se izkrcala in prvič zapeljala na levo stran cestišča, je bil za mene kar precej čuden občutek negotovosti, saj je bilo zame prvič, da sem vozil po levi strani. Angleži imajo vse nekaj posebnega: druge mere za hitrost - milja in še veliko stvari, ki jih sploh ne poznam. Čemu se morajo toliko razlikovati od ostale Evrope? 

Ko sva se peljala v smeri proti Londonu sem občudoval drugačnost narave, ki sem je vajen, pa tudi angleško vreme naju je spremljalo vsake toliko, ker drugače ne bi imela občutka, da sva zapustila celino in se vozila po Angliji….

V Londonu naju je prenočila in lepo sprejela Majina sestrična Karmen, ki živi tam že nekaj let ….Že dolgo časa sem si želel ogledati to mesto, ki je znano po mnogočem.

London, prvotno ime Londinium, so ustanovili Rimljani v letu 50 pr.n.š. na severni strani reke Temze in je bilo verjetno v 2. stoletju prestolnica rimske province Britaniae.

Po padcu cesarstva je mesto dobilo novo ime Lundenwich v imenu Sasov, in sicer v 7. stoletju.

Kasneje so ga zasedli Danci, sledili so Normani s plačilom in sledil je velik razvoj mesta.

Leta 1066 je prišla pod oblast Vilijama osvajalca, ki je v mestu zgradil tako imenovano trdnjavo Tawer . V letu 1666 je večina mesta pogorela v velikem požaru, ki je kasneje s ponovno izgradnjo v 18. stoletju postalo največje mesto na svetu…

London danes naseljuje preko 7 milijonov prebivalcev in je eno najpomembnejših kulturnih, poslovnih, političnih in izobraževalnih središč na svetu.

Sledil je ogled mesta, in sicer brez motorja, ker so naju na vsakem koraku opominjali, da se ne smeva ustavljati, če pa hočeš narediti kak dober posnetek… Med vsemi temi turisti in gnečo in že skoraj prerivanjem, da se komaj premikaš, nam je prišlo središče mesta kaj kmalu proti in z njim vsa očarljivost, ki jo London premore, saj se ob lepem vremenu vsi pojavijo na ulicah in postane pravi mestni kaos…

Poulični zabavljači v živahnem ritmu ob Temzi

Navdihujoče velemesto London

Maja je bila prava vodička, saj je tudi tu nekaj časa delala in tako že poznala način angleškega življenja v Londonu.

Naslednji dan sva nadaljevala proti Walesu in se še na poti ustavila pri Salisburiyu, sicer še v Angliji, in si ogledala mogočni krog mengaltske akropole STONEHENGE.

Čeprav je bilo vreme prav zoprno angleško, je bilo ob Stonehengu zanimivo.

Ta fenomenalen čar z mistično energijo je imel še večjo moč v hladnem deževnem vremenu. Obhodila sva ga s slušalkami na ušesih in poslušala eno od teorij, ki jo pripovedujejo, saj arheologi ta spomenik postavljajo v čas 2800 let p.n.š. in ga še vedno raziskujejo, ker ni povsem jasna njegovo izgradnja in namen. Obstaja pa zelo zanimiv dokumentarec, ki ga je posnel National Geografik o arheologu, ki je morda odkril in še odkriva pravi pomen te mogočnosti.V takih razmerah je tudi težko narediti kakšen posnetek, saj moraš vsakih 10 sekund obrisati objektiv, ki so mi ga sproti močile dežne kaplje, a nekaj se je le posrečilo….

Z nekajkratnimi postanki sva se še pogrela v angleških barih s hitro prehrano in se počasi približevala Walesu, ki naju je pozdravil z močnim vetrom. Še posebej, ko je bilo potrebno prečkati most, saj sva se počutila tako lahka kot še nikoli, kajti bočni veter je pošteno razbijal ob desno stran motorja, in imaš občutek, kot da se boš ravnokar prevrnil….

Na obali Walesa sva poiskala kamp v Broad Haveu na kmetiji, oddaljeni kak slab kilometer od obale.

Gospodar kampa se je najprej pogovarjal sam seboj, saj je bila zemlja popolnoma razmočena in blatna, in je zavračal goste, da mu ne bi razrili vsega kampa, a naju je vse eno sprejel in malo poklepetal. Ljudje so zelo odprti in radi kaj poklepetajo in kaj novega izvejo, pa še o Sloveniji je kar veliko vedel in to naju je res veselilo, da vsaj nekdo ne menja Slovenije za Slovaško. Po mokri hladni noči sva zjutraj pospravila najino kamp opremo, ki je bila že vsa blatna pa tudi midva sva bila že pošteno zapackana…

Popeljala sva se ob obali, vmes poklepetala z nekaj domačini, poslikala in nadaljevala proti Fishguardu na trajekt za Irsko…Vozovnice med temi otoki res niso poceni, a med nakupom nama je blagajnik zaračunal karto za 62 funtov (77euro) in zaradi menjave evra po pomoti izdal le za 45evrov. Malo sem ga čudno pogledal in on mi je samo pokimal…KULLLL....

Odpluli smo z Walesa in prispeli v nekaj urah na Irsko.